V prejšnjem prispevku smo spregovorili o tem, kaj se zgodi, ko družina zgubi en svoj košček, t.j. ljubljenčka, in kako starši potem pogosto želijo nemudoma pripeljati domov novo, po možnosti enako žival in s tem omiliti otrokovo žalost. Danes bomo zavrteli zgodbo nekoliko nazaj in se vprašali, kako sploh izgleda, ko si otroci zaželijo ljubljenčka.
Majčkene rozaste šapice, mokri smrčki, migljajoči repki, kosmata ušeska, velike oči in puhasti kožuščki. Seveda, praktično vsakomur tovrstni prizori za nekaj stopinj ogrejejo srce in zvabijo na obraz vsaj sramežljiv nasmešek. Zato tudi otrokom niti najmanj ni za zameriti, da globoko zajamejo sapo in zacvilijo z visokim “iiiiiiiii”, ko zagledajo žival. Torej, s samim dejstvom, da si otroci želijo imeti doma hišnega ljubljenčka, ni prav nič narobe. Zatakne se pri neprimernem odnosu do tega ljubljenčka. Najprej pri našem, šele nato pri otrokovem.
Ko najmlajši družinski člani izrazijo željo po kosmatem prijatelju, se starši slej ko prej vdajo v usodo in se zedinijo: “Mi bi imeli živalico”. Potem pa se pogosto zgodi, da upoštevajo le svoj komfort, na potrebe živali pa pozabijo. Kaj hitro izračunajo, da za sprehajanje psa nimajo časa, starejša hči pa je alergična na mačjo dlako. Okej, v redu, nič ni narobe s tem, če nimamo časa oz. celo prav je, da se zavedamo svojih omejitev. Narobe je zgolj to, da ljudje v takih primerih dostikrat najdejo hitro “rešitev” in se odločijo za nakup njim bolj “primerne” živali.
In takrat vstopijo v enačbo kunci, morski prašički, še rajši hrčki, ki zavzamejo manj prostora, nenazadnje pa tudi ribe in ptice. Potem dobimo več različnih variacij ene in iste zgodbe o nepremišljenih nakupih živali – premajhne kletke, neprimerna hrana, neustrezno urejeni in premajhni akvariji itd. Da ne bo pomote, seveda ne posplošujem in verjamem, da marsikatera družina odgovorno skrbi za svoje živali; dejstvo pa je, da takšne žalostne zgodbe niso nobena redkost.
Kunci na primer so precej občutljivi, zelo dobro skrivajo svojo bolečino in ko opazimo, da je nekaj narobe, je dostikrat že prepozno. Da o tem, da so to družabne in živahne živali, ki potrebujejo veliko prostora in gibanja, sploh ne zgubljam besed. Hrčki so zelo popularni zaradi svoje majhnosti in nezahtevnosti. Čeprav so majhni, 30x40cm velika kletka vseeno ni primeren življenjski prostor zanje, poleg tega so to nočno aktivne živali, ki v strahu lahko pošteno ugriznejo. Potem so tukaj še zlate ribice, ki živijo v jatah, dočakajo čez 20let in zrastejo preko 30cm – velika večina pa jih na žalost preživi le nekaj mesecev, natlačene v majhnih akvarijih ali celo okroglih bučkah.
Otrokova želja po kosmatem prijatelju je pravzaprav dobra stvar, ponavadi pa je treba to vzhičenost in navdušenje malo pobrusiti in preusmeriti v odgovornost in skrb. Vse živali imajo svoje potrebe in na nas je, da jim omogočimo dobre življenjske pogoje, kajti same si jih ne morejo. Včasih nas naše navade, prostorske stiske in ritem življenja pri tem ovirajo. Pa nič zato. Bomo pač počakali, da se stvari postavijo na svoje mesto, in si žival omislili takrat, ko bomo za to pripravljeni.
Naj nas jok in hlipanje ne zavedeta – lastništvo živali ni nekaj, za kar bi se odločili impulzivno, samo zato, ker mala Špelca ihti, da tudi sošolka Lili živi v bloku pa imajo vseeno zajčka. Pogovarjajmo se z otrokom in mu situacijo obrazložimo. Bodimo iskreni in povejmo, da trenutno ne zmoremo ustrezno poskrbeti za živalico in razložimo, zakaj. Prav nobene potrebe ni po izmišljevanju nekih zgodbic, kajti otroci premorejo mnogo več empatije kot mi, odrasli, in brez težav razumejo, da bi tudi živalice rade živele dolgo, veselo in brezskrbno življenje.
Mogoče pa moramo zadevo samo malo raziskati in bomo našli žival, ki je za nas primerna. Navsezadnje živimo v dobi informacij in že 15 minut surfanja po spletu (seveda ob upoštevanju, da smo preverili več različnih virov) nam lahko da dovolj informacij, da presodimo osnovne pogoje bivanja določene živali. Če vzamem za primer prej omenjene zlate ribice. V enosobnem stanovanju najverjetneje nimamo prostora za 400l akvarij (kakršen bi bil primeren zanje), lahko pa izberemo kakšno drugo vrsto ribic, ki lahko živijo tudi v manjši litraži; seveda pa ga moramo primerno urediti in zasaditi, vsekakor pa pripraviti že dosti pred naselitvijo rib.
Ko najdemo žival, ki je primerna za nas in bomo zanjo lahko skrbeli tud v majhnem stanovanju, se zna zgoditi, da bo začetni strošek za nakup opreme večji, kot si ga bomo trenutno lahko privoščili. Nič hudega. Kupimo otroku šparovček in mu vsak mesec poklonimo nekaj denarja. Če si žival resnično želi, bo z veseljem varčeval nekaj časa, na koncu pa bo veselje, ko bo za nakup prispeval sam, še toliko večje. Vsekakor pa upoštevajmo tudi našo finančno stabilnost v prihodnosti, kajti tudi kasneje se lahko pojavijo kakšni večji stroški, na primer za veterinarsko oskrbo.
Skratka prav nobene potrebe ni po impulzivnem nakupu neke živali, za katero mogoče otrok trenutno kaže zanimanje. Lahko pa to željo »izkoristimo« za številne življenjske lekcije, za katere vam bo otrok verjetno hvaležen še takrat, ko se bo sam ukvarjal s tovrstnimi željami svojih otrok. Ne skrbite, otroci razumejo. Razumeli bodo, če boste razumeli vi.
Lina Debeljak – Društvo za zaščito živali Novo mesto
(Kolumna je bila prvotno zapisana z namenom objave na portalu Pes, moj prijatelj – https://www.pesmojprijatelj.si/clanek/kolumna-mi-bi-imeli-zivalco)
