V prejšnjem prispevku sem pisala o akvaristiki, o odgovornem lastništvu vodnih organizmov. Potem pa sem se spomnila … Še dobro, da ribe ne znajo govoriti. Kajti nihče ne bi rad slišal, kar bi imele za povedati. Vseeno pa je vse to treba povedati, zato bom – če ne morejo one – jaz.
To, kar človek počne ribam, bi z lahkoto imenovali genocid. Če si ne predstavljate, o čem govorim, vam lahko postrežem z nekaj podatki. Če si tako visoke številke sploh lahko predstavljate. Številke zelo varirajo, ker v statistiko niso všteti podatki čisto vseh držav. Poleg tega je število živali izračunano glede na povprečno težo enega osebka, količine ulovljenih rib so namreč izražene v kilogramih oziroma tonah. 186 ton skuše se pač lepše sliši kot 400 milijonov živih bitij.
Torej, na leto je ubitih med 37 in 120 milijard na farmah vzgojenih rib, v naravi pa je ulovljenih trilijon (tisoč milijard) oziroma celo dva trilijona rib. Upoštevajoč najnižjo vrednost, je za hrano ljudi vsako sekundo ubitih 33 tisoč rib, realno še nekajkrat več. Seveda ribe, ki so namenjene za hrano ljudi, niso edine, ki nastradajo v tej zgodbi. Ogromno rib je ulovljenih v naravi, da postanejo hrana za ribe, gojene na farmah, poleg tega pa se ribe uporablja tudi kot krmo za druge rejne živali.
Poleg rib se v ribiške mreže seveda ujamejo tudi druge morske živali, večinoma inčuni in raki, pa tudi želve, delfini in druge. V angleščini obstaja izraz za te nehote ujete živali, “bycatch”. Na žalost ribiška industrija ne premore niti kančka morale in namesto, da bi se za hrano uporabilo tudi te živali, če so že morale umreti, ponavadi mrtve odletijo nazaj v morje.
Statistika pravi, da na leto ubijemo blizu 300 morskih živali, da nahranimo enega povprečnega Američana. Če upoštevamo tudi bycatch pa se v resnici približamo številki 500. Torej 500 življenj letno, za enega samega človeka. Ob takem masovnem ribolovu ni prav noben čudež, da so mnoge vrste tik pred izumrtjem. Ena izmed teh je na primer modroplavuta tuna (in tudi druge vrste tune), ki je že bila na seznamu ogroženih vrst. Po letu 2010, po tem ko so zaradi velikega upada populacije zaostrili pogoje in omejili lov, se je stanje počasi začelo izboljševati, vseeno pa je tuna še vedno potencialno ogrožena vrsta. Tuna je pomemben člen prehranjevalne verige, saj je hkrati plen in plenilec, zato bi njeno izumrtje pomenilo kolaps ekosistema.
Potem so tukaj še morski psi – morskim psom v Sredozemlju grozi izumrtje, več kot polovica vrst je že ogroženih. Največji problem predstavlja prav prej omenjeni bycatch, saj se, predvsem pri lovu tune, po nesreči ujame v mreže ogromno teh elegantnih in sicer za ljudi čisto neškodljivih rib. Poleg tega se ogromno morskih psov pobije s tem, ko se jim še živim odreže plavuti in jih odvrže nazaj v morje, kjer potem kmalu v mukah poginejo, juha iz njihovih plavuti pa velja za hudo specialiteto.
Na žalost prehrana ljudi ni edini razlog za genocid nad ribami. Čeprav se dandanes kite lovi (kjer in kolikor je to sploh še dovoljeno) predvsem zaradi mesa, se je kitolov razvil predvsem zaradi kitovega olja. Ne pozabimo tudi na športni ribolov. En sam ribič s tistimi nekaj ulovljenimi ribami ne pripomore kaj dosti k izumrtju vrst, ko se z rekreacijskim ribolovom ukvarja nekaj tisoč ali nekaj milijonov ljudi, pa lahko kaj hitro pride do neugodnih vplivov na stabilnost ekosistema. O tem, da gre za zelo ne-etičen šport, ne bi izgubljala preveč besed. Dejstvo je, da veliko rib, kljub temu da se jih izpusti nazaj v vodo, kasneje pogine zaradi rane od trnka.
Na tem mestu se lahko malenkost dotaknem tematike iz prejšnje kolumne. Tudi veliko sladkovodnih vrst rib je že izumrlih ali na robu izumrtja, dosti jih je poznanih v svetu akvaristike. Določene vrste so postale ogrožene prav zaradi tega, torej zaradi izlova za prodajo okrasnih akvarijskih rib (kar se vsakemu pravemu akvaristu zdi povsem ne-etično). Mnoge pa so oziroma bodo izumrle zaradi uničevanja njihovega habitata v namene pridobivanja obdelovalnih površin; to pa je seveda tesno povezano z živinorejo. Nekatere v naravi izumrle vrste ohranjajo “pri življenju” prav akvaristi, ki včasih uspejo namnožiti manjšo populacijo in jo naseliti nazaj v njeno naravno okolje.
Med pisanjem tega zapisa sem malo raziskovala in bolj ko sem prebirala te gromozanske številke ubitih živali, bolj se mi je vtiskalo v možgane – le kaj bi povedale te ubožice, če bi iz njihovih ustec lahko prišle nam razumljive besede, ko se premetavajo na suhem in hlastajo za zrakom. Ali je res vredno? Še dobro, da ne znajo govoriti, kajti nihče ne bi želel slišati, kar bi imele povedati.
Lina Debeljak – Društvo za zaščito živali Novo mesto
(Kolumna je bila prvotno zapisana z namenom objave na portalu Pes, moj prijatelj – https://www.pesmojprijatelj.si/clanek/kolumna-se-dobro-da-ribe-ne-znajo-govoriti)
