Oskrba živali v slovenskih zavetiščih in zakaj je včasih tako pomanjkljiva, površna, celo neustrezna … Tema, ki sem jo načela že v prejšnji objavi in v njej opisala racionalne vzroke za včasih zgrešeno delo zavetišč. Pogost problem je prezasedenost oziroma prostorska in kadrovska podhranjenost, zaradi česar zavetišča mnogokrat ne zmorejo oskrbeti živali na ustreznem nivoju oziroma sploh oskrbeti vseh. Tudi pomanjkanje finančnih sredstev prav nič ne pripomore. Prepričanje nekaterih ljudi, da občina plača vso oskrbo je na žalost napačno, običajno pokrivajo zgolj stroške sterilizacij in kastracij (pri psih še kastracij samcev ne!) ter zakonsko obveznih cepljenj. Nujni operativni posegi, nujna (a neobvezna) cepljenja in navsezadnje sama oskrba živali, ki ne najdejo novega doma že takoj, pade v celoti na pleča zavetišča.
Na srečo imamo v Sloveniji nekaj zavetišč, ki nekako krmarijo med vsemi temi preprekami in se kolikor toliko uspešno borijo z večnim problemom prevelikega števila zapuščenih živali. Tako s trdim delom kvalitetno oskrbijo veliko število takšnih živali in jim poiščejo nove, odgovorne lastnike. Na žalost pa obstajajo tudi takšna, za katere to ne moremo trditi.
Težko je razčleniti, zakaj prihaja do tega, brez da bi se kdorkoli počutil napadenega. Verjetno je kdo poskočil že ob branju prejšnje kolumne, češ, zakaj zagovarjam “zavetiščarje”, ki se jim itak gre samo za zaslužek. In na žalost je imel prav. Marsikateremu gre verjetno res samo za zaslužek. Res je turobna misel na to, da nekdo profitira na račun teh ubogih bitij, ki so že v osnovi v slabem položaju. Nekdo, ki ga “imamo” zato, da bi jim pomagal, da bi se aktivno trudil izboljšati kvaliteto njihovega življenja in ne zato, da se bo okoriščal v njihovo škodo. Prav gotovo je to odraz naše družbe – če se lahko okoriščajo ljudje na račun ljudi, pa konec koncev na račun planeta, zakaj se ne bi mogli še na račun nikogaršnjih živali.
K čemu bi v resnici morala stremeti zavetišča? H kvalitetni oskrbi vseh sprejetih živali. Torej, da bodo vse sprejete živali prejele VSO potrebno veterinarsko oskrbo (ne samo tisto, ki je določena z zakonom), da bodo dobivale hrano najvišjega kakovostnega ranga, da se bodo fizično in psihično dobro počutile in da bodo obravnavane kot bi sicer morale biti v dobrem, toplem domu. Stremeti bi morala k čim večim veterinarsko urejenim in nadzorovanim kolonijam prostoživečih mačk. K dobremu sodelovanju s hranitelji prostoživečk. K nastanku čim manj novih takšnih kolonij (ki so posledica ene same ne-sterilizirane lastniške mačke) pa moramo seveda stremeti posamezniki, družba, lokalne skupnosti. Zavetišča bi morala stremeti k temu, da bodo lahko sprejela vse oz. čim več živali, ki potrebujejo pomoč na tistem območju, ki ga pokrivajo. In ne nazadnje k temu, da čim več sprejetih živali v čim krajšem času poiščejo dobre nove domove in odgovorne skrbnike.
Naj bom za trenutek idealist in razmislim, kakšen bi bil “popolni zavetiščnik”, katere karakteristike bi imel človek, zaposlen v popolnem zavetišču. Empatija in sočutje do živali sta gotovo prvi točki, tu ni debate, prav vsako sprejeto žival bi moral vzeti za “svojo”, kajti one ne razumejo pojma “začasna namestitev” in prav bi bilo, da se že v zavetišču počutijo kolikor toliko domače, predvsem pa ljubljene. Istočasno bi moral biti včasih nekoliko bolj brezkompromisen, določene situacije zahtevajo bolj odločen pristop, živali včasih ne razumejo naših dobrih namenov (npr. odlov prestrašene živali na terenu, dajanje zdravil) in samo božanje ter prigovarjanje nista dovolj. Ravno pravšnja kombinacija materinske ljubezni in kanček očetovske trde roke, torej. Prav tako “samo” ljubezen do živali ni dovolj, tovrstno delo zahteva ogrooomno znanja iz različnih področij, ki ga je treba tudi ves čas poglabljati. Vsekakor bi moral biti zelo preudaren, stvaren, razmišljati sočutno, hkrati pa racionalno, da bi znal v situacijah pravilno presojati in odločati, na primeri pri izbiri posvojiteljev, pri hudo poškodovani živali, ki jo je mogoče treba evtanazirati. Včasih gre za težke odločitve, ki zahtevajo popolnoma prizemljenega človeka. Poleg vsega tega pa bi moral zadostiti še celi vrsti pogojev, ki jih običajno najdemo v oglasih za delo – natančen, skrben, iznajdljiv, organiziran, komunikativen. Ja, čeprav gre v osnovi za oskrbo živali, se dosti časa delo vrti dejansko okoli ljudi. Najditelji zapuščene živali, lastniki izgubljene živali, hranitelji prostoživečk, navsezadnje razne odgovorne osebe na različnih položajih – z vsemi temi je treba vsakodnevno komunicirati, zato to delo zahteva človeka, ki mu retorika ni tuja. Skoraj bi pozabila, obvezno mora imeti zelo dober želodec! V zavetišču so kri in drugi telesni izločki, rane, gnoj, mušje ličinke, na žalost vsakodnevni pojav. Kar lep arzenal lastnosti, kajne – a sploh lahko najdemo koga, ki ima vse to?
Na srečo se lahko delo porazdeli med več oseb in je vsak zadolžen za tisto, kar obvlada. Nekdo skrbi za organiziranost papirjev in evidenc, drugi za odlov na terenu, tretji za oskrbo bolnih in poškodovanih živali. Tukaj pa spet pridemo do že izpostavljenega problema – preobremenjenost zavetišč in kadrovska podhranjenost. Zaposlene v posameznih slovenskih zavetiščih običajno lahko preštejemo na prste ene roke; občine, ki jih pokriva eno zavetišče pa je treba šteti z veliko več rokami. Živali, za katere skrbijo na vrhuncu sezone pa je včasih težko sploh prešteti. Dokler bodo zavetišča zasebna podjetja z nestabilnim financiranjem in močno prevelikim obsegom dela, predvsem pa z možnostjo da pridelajo dobiček, lahko pozabimo na to, da bodo vse živali kvalitetno oskrbljene. Občine izbirajo koncesionarje običajno na podlagi tega, kdo ponudi bolj konkurenčno ceno, na žalost pa to dostikrat pomeni tudi »konkurenčno« opravljene storitve. Še tistih nekaj posameznikov, ki so res s srcem pri stvari, bodo mogoče (bog ne daj) v nekaj letih pregoreli kot predolgo prižgana žarnica in vprašanje je, če jih bo nadomestil kdo z isto mero entuziazma.
Na neki točki v prihodnosti se bomo morali sprijazniti z dejstvom, da je dobrobit živali stvar vseh nas in državo, v kolikor ne bo imela posluha za to (pa saj država smo pravzaprav ljudje, kajne?) prisiliti v iskanje sistematičnih rešitev te problematike. V prvi vrsti spodbujati odgovorno skrbništvo, ki je dejansko edina dolgoročna rešitev, ter sankcionirati kršitelje; takoj v drugi vrsti pa sistemsko poskrbeti za zapuščene živali, ki momentalno potrebujejo pomoč. Kar bo najverjetneje pomenilo vzpostaviti mrežo javnih zavetišč s stabilnim financiranjem, skrbno izbranim kadrom in dobrim vodstvom. Komu bomo zaupali, da bo deloval vestno in v korist živalim, pa je odvisno od nas samih. Ali premoremo toliko zdrave pameti, da bomo na vodilne položaje postavili prave ljudi – ne samo v posameznih zavetiščih, temveč na sploh v državi, npr. na kmetijskem ministrstvu, pod katerega spada skrb za živali, na UVHVVR, na inšpekcijskih uradih? Ali smo dovolj suvereni, da bomo začeli kot družba obsojati neprimerno ravnanje z živalmi in neustrezno ukrepanje pristojnih organov? Da bomo začeli zahtevati bolj ostro in bolj jasno zakonodajo, da bodo pristojni organi sploh lahko ustrezno ukrepali? In še boljše vprašanje je: če bi res bili toliko empatični, suvereni in »pametni« – ali bi tovrstne zakone, kazni in zavetišča sploh potrebovali?
Lina Debeljak – Društvo za zaščito živali Novo mesto
Foto: DZZŽ Novo mesto
(Kolumna je bila prvotno zapisana z namenom objave na portalu Pes, moj prijatelj – https://www.pesmojprijatelj.si/clanek/kolumna-oskrba-zivali-v-slovenskih-zavetiscih-in-zakaj-je-vcasih-tako-pomanjkljiva-povrsna-celo-neus)
