Zadnjih nekaj mesecev so, tako kot vsako leto, vsa slovenska (in tuja) zavetišča nabito polna, predvsem mačjih mladičev. Kakor dober glas seže v deveto vas, tudi slabi ne zaostaja dosti. Zato opazim, denimo na socialnih omrežjih in tudi sicer, tekom prostovoljenja v društvu, marsikakšen negativen komentar na temo dela zavetišč.
Kar nekaj posameznikov, ki so denimo našli zapuščeno žival ali hranijo kolonijo prostoživečih mačk in so hoteli poiskati pomoč, imajo z zavetišči slabe izkušnje. Na žalost pri nas še zdaleč niso vse živali primerno oskrbljene, tudi s strani tistih, ki bi to delo morali izvrstno obvladati in opravljati še posebej premišljeno in sočutno. Pravzaprav se je ravno v zadnjem času začel preiskovalni postopek zoper enega izmed slovenskih zavetišč zaradi suma kaznivega dejanja ponarejanja listin in mučenja živali. Pred nekaj leti je eno zavetišče zaradi tega že zaprlo svoja vrata. Prav gotovo še lahko najdemo kakšno, ki bi jih moralo. Kje se je zataknilo oziroma kje se zatika, da prihaja do tega, da so živali ravno na mestu, kjer bi morale najti varno zatočišče, obravnavane podobno kot tam, od koder so prišle “na varno”? Problem je kompleksen in odgovor na to vprašanje ni enostaven.
Prezasedenost. Prav gotovo eden izmed pomembnejših razlogov za pomanjkljivo oskrbo živali v nekaterih zavetiščih. Kar vsa po vrsti so kadrovsko podhranjena in večji del leta pre-polna. Zapuščenih živali v Sloveniji je ogromno, zavetišč pa glede na obsežnost problema, premalo oziroma so premajhna, glede na to, kako veliko območje pokrivajo. Če ste zavetišče obvestili o najdeni zapuščeni živali in so vas odslovili, je čisto možno, da enostavno nimajo več nobenega prostega namestitvenega mesta. Prepričana sem, da bi marsikatero zavetišče delovalo bolje, če bi imeli večje prostore in večji kader ter posledično več časa za oskrbo vseh.
Pomanjkanje sredstev. Veterinarske storitve in ostala oskrba ter nenazadnje vzdrževanje zavetiških prostorov pomeni velike stroške. Večji kot je pritisk na zavetišče v sezoni mladičkov, večji so stroški. Čeprav je splošno znano dejstvo, da so zavetišča financirana s strani lokalnih skupnosti, v realnosti zadeva ni tako enostavna. Zavetišča res prejmejo določen del svojih tekočih sredstev od občine – ampak samo za stroške osnovne oskrbe! Torej samo za osnovne veterinarske storitve (kot sta sterilizacija in kastracija, pri psih ponavadi ne pokrivajo niti kastracij psov, samo samic!) in prvih 30 dni oskrbe (ponavadi pavšalni znesek, ki NE pokrije vseh dejanskih stroškov). Zneski se sicer med posameznimi občinami in zavetišči razlikujejo, nekateri dobijo več, drugi manj. Vsekakor pa nobeno zavetišče NE dobi od lokalne skupnosti dovolj finančnih sredstev, da bi lahko pokrili stroške kvalitetne oskrbe povprečne živali. Sploh za mačke, za katere so zakonsko določeni pogoji še nižji. Nobena občina ne krije zdravljenj, drugih operativnih posegov, testiranj in neobveznih cepljenj. Tako so zavetišča, ki želijo nuditi “nadstandardno” oskrbo živalim, prepuščena sama sebi, da pridobijo potrebna sredstva za vse ne obvezne, temveč nujne posege. Nekatera imajo večjo podporo javnosti in s tem donacij oziroma so bolj iznajdljiva pri pridobivanju sredstev na druge načine, spet druga manj. Tudi tukaj sem prepričana, da bi marsikatera žival bila dosti bolj kvalitetno oskrbljena, če bi bile tovrstne storitve bolj dosledno financirane.
Sistemska neorganiziranost. Zakon o zaščiti živali določa, da je skrb za zapuščene živali stvar javnega pomena in s tem dolžnost lokalnih skupnosti. Občinam nalaga, da poskrbijo za zapuščene živali preko zavetišč. Večina občin ima zadevo urejeno tako, da imajo izbrano eno zavetišče, s katerim imajo podpisano koncesijsko pogodbo in je pristojno na območju občine. Obstajajo tudi določene občine, ki koncesije nimajo sklenjene z nobenim zavetiščem. Kar še ne bi bilo tako grozno narobe, v kolikor bi imeli zadevo urejeno kako drugače in bi pokrili stroške oskrbe za živali iz te občine kateremukoli od bližnjih zavetišč, torej bi najditelj sam odločil, kateremu zavetišču bo predal žival. To bi seveda prineslo zmedo tako občini kot ostalim, zato ta opcija ne obstaja. Zavetišče živali, najdene v ne-koncesijskih občini po navadi noče sprejeti, saj jim občina ne bi pokrila niti osnovnih stroškov. Tako za žival ne poskrbi nihče. Najprej ni poskrbel prvotni lastnik, zaradi katerega je sploh postala izgubljena ali zapuščena. Potem pa ne poskrbijo niti tisti, ki so tukaj prav za to, da »pospravljajo« za temi neodgovornimi ljudmi in omogočijo živalim drugo priložnost. Drug na drugega prelagajo odgovornost, nastrada pa žival. Če ima srečo, zanjo poskrbi kar najditelj sam. Mnogokrat seveda neustrezno, kar pa je že druga debata. Tako zadevo rešujejo ljudje sami, namesto da bi jo reševala skupnost oziroma država. Zgrnila je vso odgovornost na lokalne skupnosti, brez točnih navodil, kako naj se tega lotijo, zato vsaka dela »po svoje«. Posledično je kvaliteta oskrbe živali pogosto odvisna od tega, kakšni ljudje so na vodilnih položajih v določeni občini.
Naslednjič nadaljevanje …
Lina Debeljak – Društvo za zaščito živali Novo mesto
Foto: DZZŽ Novo mesto
(Kolumna je bila prvotno zapisana z namenom objave na portalu Pes, moj prijatelj – https://www.pesmojprijatelj.si/clanek/kolumna-slabe-izkusnje-z-zavetisci-zakaj)
