V meso so mi podtaknili tablete za zajedavce, bil sem cepljen, pa čipiran in o groza, vzeli so mi “moško dostojanstvo”.
Hočeš nočeš…dobil sem “gospodarico” in počasi sem se ohladil, najprej sem preko ograje iz njenih rok vzel priboljšek, pa še enega, pa še enega, potem sem v njeni prisotnosti pojedel konzervo, pa naslednji dan spet. Pobožati me je hotela, pa sem zbežal, hotela me je prijeti, pa sem ji pokazal zobe. A ni obupala, poskušala je spet in spet…
Omehčal sem se, pustim se prijeti, božati, imam ovratnico, hodim na povodcu, za moje pojme mi tukaj nič ne manjka, a slišim, da govorijo, da iščem dom, da nujno rabim prostor na kavču. Nimam pojma, kaj to pomeni. Jaz bi še vedno, če bi imel priložnost ušel nazaj v svojo svobodo. Čeprav me je vendarle strah, kako bi se po letu dni znašel v mojem starem svetu.
Mogoče je pa vendarle bolje, da imam hrano, zavetje in svojo posteljo….”
“Sem odrasel mešanec, koliko sem star ne vem, govorijo, da sem dopolnil tri leta. Bil sem eden tistih svobodnih – prostoživečih psov, za katere pravijo, da jih v Sloveniji ni, pri nas na Dolenjskem pa nas je še veliko. Živel sem pravo pasje življenje, bil sem potepuh brez strehe nad glavo in brez polne sklede. Vendar jaz tega sploh nisem pogrešal. Bil sem svoboden, brez ovratnice, brez povodca, brez gospodarja, narava je bila moj dom, s pasjimi sotrpini smo pohajkovali po okolici Novega mesta. Potem pa je prišel večer, ko sem na tleh zavohal okusno meso, in še več mesa, bil sem ravno prav lačen, da sem ga šel povohat čisto od blizu in glej ga zlomka, ujel sem se v neko čudno stvar, brez vrat… Odpeljali so me, prvič v življenju sem bil zaprt in prvič v življenju sem se peljal z avtom. Namestili so me v zavetišče, renčal sem, grdo sem gledal, polulal sem se v skledo, zgrizel sem ležišče in spraskal vrata….želel sem nazaj na svobodo. Dolgo sem se upiral, nisem dovolil dotika, … Potem sem ugotovil, da sem na suhem, da je skleda polna, da me ne zebe, na vsakogar, ki je prišel mimo mojega boksa pa sem lajal, zakaj me že ne pustijo pri miru….
