Nekega poznega poletnega večera je zazvonil telefon, da je v Novem mestu pri McDonald’sovem drive in-u opažen mačji mladič, ki ga zaman poskušajo ujeti. Pa smo natovorili v avto živolovko in se odpravili v akcijo. Ne kaj dolgo po tem je živolovka že poskakovala na mestu in na ves glas rošljala, v njej pa se je vrtela mala Cola. Naslednji dan je pregled pri zdravniku pokazal precej hudo okužbo z mikrosporijo, mi pa smo se začeli držati za glavo. Na srečo smo uspeli najti prijazno gospodično, ki jo je vzela k sebi. Takoj je začela z zdravljenjem, kar pa se ni izkazalo za najbolj enostavno stvar na svetu, kajti mala Cola je bila vse prej kot pripravljena sodelovati. Zato je (že tako precej dolgo) zdravljenje trajalo precej dlje, kot sicer, a nekaterih stvari se pač ne da prehiteti.
Prvi poskus posvojitve je žal spodletel, ker se je potencialnim posvojiteljem zdelo pretežko, da bi se vsake toliko časa javili, da je vse v redu.
Nič hudega, kajti v drugo je šlo lažje in zagledali so jo čudoviti ljudje. Zato je spakirala pasuš in dovolilnico za medobčinski prehod in se odpeljala v Domžale. Pred tem je še poslala punce v trgovino po papico in na veterino po ampulo proti bolhicam, da je s seboj odnesla polno culico.
Nič hudega, kajti v drugo je šlo lažje in zagledali so jo čudoviti ljudje. Zato je spakirala pasuš in dovolilnico za medobčinski prehod in se odpeljala v Domžale. Pred tem je še poslala punce v trgovino po papico in na veterino po ampulo proti bolhicam, da je s seboj odnesla polno culico.
Sam začetek odhoda v nov dom je bil nekoliko stresen, Coli ni bila všeč pot v Ljubljano pa tudi v novi hišici jo je bilo sprva strah. Vendar se je kmalu opogumila, zdaj pa je prava debelušna kraljična.
