Miloša je pred hišo našla starejša gospa (sicer hraniteljica kolonije prostoživečk) iz okolice Mirne Peči. Najverjetneje je bil zavržen namerno nekje v okolici, kot je tam že “stalna praksa”.
Prvi teden je Miloš preživel kar v hospitalu veterine, kjer so prijazne mačje zdravnice poskrbele za njegov tekoči kakec in prehlajeni nosek. Hitro se je počutil bolje in je odšel v začasno skrbništvo.
Milošu se je nasmehnila sreča in kljub temu, da spada med težje posvojljive mucke (bil je precej plašljiv in še črne barve), je kmalu našel svoje ljudi.
