PEPSI

Prijazna gospa je našla naju s Kokto na cesti Novo mesto – Otočec, ko sva vsa prestrašena bezljala po cesti, mamico in dva bratca so že povozile kovinske pošasti na kolesih.
Odpeljala naju je v živalsko bolnico, kjer sva prvič spoznala najini tetici. Bila sva lačna, prestrašena, prehlajena, suhcena. Zdravnik pa je povedal tudi, da imava mikrosporijo.
Tetici sta naju okopali, nama namazali prehlajene očke in nama dali tablete proti tistim črvičkom (ki sva jih imela precej, trebuščka sva imela napihnjena kot žogici).
Naslednji dan je prišla še ena tetica in naju vzela k sebi. Nekega jutra se Kokta ni hotel zbuditi. Najprej sem mislil, da je lenuh, potem pa sem videl, da je umrčal. Tetice so bile zelo zaskrbljene, ker niso vedele, zakaj je umrčal, saj je bilo vse v redu. Jaz pa sem ostal sam brez mamice in bratcev in spet me je bilo zelo strah.
Vseeno sem pridno papal tablete in se vsake tri dni kopal. Dobil sem novega cimra, Stilla. Tudi on je imel mikrosporijo in potem sva se skupaj kopala. Bilo mi je lažje pri srčku, ko nisem bil več sam.
Ko sva se pozdravila sva začela iskati nov dom. Najprej sva hotela skupnega, ker sem jaz imel res rad novega bratca. Potem naju je nekega dne prišel obiskati en stric, da bi naju posvojil, pa sem se takoooo prestrašil, da sem splezal na strop. Groza. Still pa se je sam pospravil v njegov tramsporter in odšel z njim v nov dom. Vesel sem bil zanj, čeprav sem ga pogrešal, ampak sem vedel, da bodo tetice tudi meni našle dober dom.
In kmalu potem, ko je Still odtačkal, se je tudi meni nasmehnila sreča. Ko je prišla na obisk ena prijazna teta, nisem splezal na strop in vedel sem, da je to to. Čez nekaj dni je prišla pome in najprej sem se malo skrival pod posteljo, potem pa sem se opogumil in prišel k njej po poljubčke. Ljubo doma, kdor ga ima!