ŽAK IN ŽUŽA PRIPOVEDUJETA

Živjooooo! Sva Žuža in Žak. Dudarja, ki naju pri življenju ohranila superska človeška mačja mama.

Rodila sva se na neki kmetiji in ko sva bila še čisto mala fižolčka (ravno sva začela odpirati oči), je najina mama izginila in ni je bilo več nazaj. Nisva znala še sama jesti, sva pa zelo glasno jokala. Ljudje, ki naj bi skrbeli za najino mamo, so rekli, da na kmetijah mački pač izginjajo in da morajo biti non-stop novi mladički, ker jih veliko povozi avto, ali pa jih odnese lisica. Zato ne razmišljajo o sterilizaciji in kastraciji. Menda je to nekaj, kar olajša nam mačkonom življenje.

No, sreča v nesreči, našla sva pot do Jovi, ki naju je pozdravila in ohranila pri življenju. To je bil kar projekt, saj sva bila majcena, suhcena, slabotna. Sploh jaz – Žak – sem bil zelo bogi, imel sem hudo drisko, ki bi me skoraj ugonobila. Ljudje namreč mislijo, da je kravje mleko super za male muce (pa ni!), pa da nam je toplo, če smo na seniku, brez mame in da bomo kar nekako čudežno preživeli. Naju zanima, če tudi male človečnjake puščajo same, ko ponoči jokajo in jim vržejo kos suhega kruha. Kdo bi jih razumel.

Žak in Žuža sta odtačkala v čudovit skupni domek, kjer sta se imela super. Dokler ni ubogi Žak zbolel za FIP-om, hudo boleznijo, za katero do pred kratkim ni obstajalo nobeno zdravilo. Na srečo je obstajal žarek upanja – novo, še neregistrirano zdravilo, drago kot žafran. Po prvem, uspešnem zdravljenju je relapsiral, bolezen se je vrnila in potreboval je še eno kuro z dvojnim odmerkom. Za enkrat se počuti odlično in upamo, da tako tudi ostane.