Dobro jutro, dober dan! Moje ime je Zinka. Ali Dolfina. Dolfika. Tudi Mila. Štrukeljček. Baraba. Imam veliko imen.
Moja zgodba je sila preprosta. Nekega lepega dne sem se znašla pred hotelskim kompleksom v Dolenjskih Toplicah. Ker je tam odlaganje majhnih muckov očitno že stalna praksa, so tudi najditelji že “naučeni”, kako postopati in hitro sem pristala pod okriljem punc iz društva.
Zaradi mojega lepega črnega noska se me je takoj prijelo ime Dolfi. Pa so si premislili, češ da tako majceno in milo bitjece, ne more imeti tako ime. Zato so me preimenovali v Milo. Potem pa sem kmalu pokazala svoj drugi obraz (ki je vse prej kot mil) in ime Dolfa je šlo spet v uporabo.
Prvih nekaj tednov sem norela okoli kot zmešana, cel svet je bil moj (in je še!), glava pa polna vragolij in norčij. Zdaj sem se v družbi moje začasne sestrice, zasanjane Bučke malo pomirila in sem prav prijeten mali falot.
Imam tudi vgrajeno predilno mašino, ki skoraj nikoli ne ugasne. Bila sem že pri dohtarjih in sem zdrava in “poštimana”, kot pravijo punce.
Mala falotka je po nekaj dolgih tednih le našla svoje ljudi in kot kaže, se ji je nasmehnila sreča.
