Dvojna merila

Predstavljam si, da sem žival. Gazela na primer, ali pa srna. Divja, neukročena, neobvladljiva. Kot peresce lahkotno poskakujem čez gozdne stezice, danes se pasem na eni, s soncem obsijani jasi, jutri na drugi. V kožuščku čutim hladen, a prijeten piš vetra, pod tačkami čutim mrzlo jutranjo roso. Meglice se dvigajo in vem, da bo – čeprav na las podoben včerajšnjemu – lep dan. V zraku voham svobodo.

Potem pa se zaletim v ograjo. Visoko, kovinsko, mrzlo, sivo ograjo. Nejeverno se namrdnem. Pogledam levo – ograja. Pogledam desno – ograja. Stopim vzdolž nje, zavije v desno, preskočim nekaj korenin, zavije še enkrat v desno. Obhodim nekaj grmičkov, še enkrat zavijem v desno in … se znajdem tam, kjer sem stala  malo prej. Zagrabi me panika, stečem na drugo stran, ampak ograja je še vedno tam. Naslonim se nanjo, ampak ne popusti. Piš vetra v kožuščku je nenadoma samo hladen, nič več prijeten. V daljavi vidim s soncem obsijano jaso, sončni žarki v »moji« ogradi pa niso tako prijetno topli, kot se jih spomnim. Vonj svobode v zraku se je že davno razblinil.


Predstavljam si, da sem človek. Človek, ki uživa ob pogledu na žival, ki so ji odvzete praktično vse možnosti za naravno, normalno vedenje. Ki ji je odvzeta svoboda. Ne morem si predstavljati. Ob pogledu na žival, ki trpi, lahko čutim samo bolečino, nikakor ne ugodja. Ne morem iz sebe iztisniti »iiiiiiiiiiiiii«, čeprav so nadvse simpatične, ker v njihovih očeh ne vidim iskre, za katero vem, da bi morala biti tam.

Ne nasprotujem čisto vsem ograjam in kletkam per se. Lahko razumem, da se občasno pojavi potreba po omejevanju njihovega gibanja. Na primer, če gre za poškodovane živali, ki tudi po okrevanju ne bi preživele v divjini. Tudi zadrževanje živali v ujetništvu v namene izobraževanja (če se lahko tako izrazim), lahko nekako razumem. Nič ni narobe s tem, da ljudje opazujemo divje živali v njihovem naravnem, do neke meje nadzorovanem okolju. V kolikor je to okolje res naravno. Govorim o kilometrih prostranih gozdov in travnikov, ne pa o nekaj kvadratnih metrih poteptane zemlje. Čeprav lepa, nova in visoka, je ograja še vedno ograja, ne glede na to, kako lepo sveže pobarvane klopce za sprehajalce so zraven. Ali povedano drugače, živalim v ujetništvu moramo ponuditi vsaj tako dobre pogoje bivanja, kot jih imajo v naravi, ali boljše. Sicer nimamo pravice jih držati kot zapornike, samo zato, da jih lahko občudujemo (ali še bolje, streljamo, jémo ali kako drugače zlorabljamo, ampak to je že druga debata).

Marsikdo bi mi lahko očital dvoličnost, ko tukaj trobezljam o svobodi, hkrati pa zagovarjam izključno notranje bivanje (večine) mačk. Dejstvo pa je, da domača mačka NI divja žival in NI del ekosistema, poleg tega pa ji v stanovanju dejansko lahko omogočimo normalne pogoje bivanja, ki spodbujajo njeno naravno vedenje. Kar pa za srno v nekaj metrih ograde na primer ne drži.

Kje so, torej, zagovorniki svobode, ko gre za divjad, zaprto v majhnih ogradah, zato da lahko mimoidoči »iiii«-jamo in »oooo«-jamo ob pogledu nanje? Kje so zagovorniki svobode, ko gre za divje živali v premajhnih in neustrezno urejenih živalskih vrtovih? Kje so, ko gre za zlorabljene živali v cirkusih? Pa če povzamem aktualno dogajanje – kje so, ko gre za zanemarjene pse na metrskih verigah? Kje, ko gre za želve v premajhnih terarijih? Kje, ko trpijo živali v laboratorijih za testiranje kozmetike? Kje, ko gre za rejne živali, ki životarijo v hlevih, do kolen v dreku, dokler jih ne zakoljejo? Takrat pa rečejo: »pssst, tišje, nikar pred otroci s tako tematiko« ali pa še rajši »joj, ne vsiljuj drugim svojega mnenja!«

Je to sklicevanje na svobodo samo priročen izgovor, kadar se nam ne ljubi prevzeti odgovornosti za svojo žival? Eh, klinc gleda, saj uživa, ko se svobodno klati okrog! Spet drugič, ko nam in našim egoističnim potrebam tako ustreza, pa pozabimo na to svobodo. Ah, naj bodo vesele, da jim ni treba bežati pred plenilci.

Na čudovitem planetu živimo. Še lepši pa bi bil, če bi kdaj lahko pogledali onkraj sebe in upoštevali potrebe drugih. Naša svoboda se konča, kjer se začne svoboda drugih.

Lina Debeljak – Društvo za zaščito živali Novo mesto

(Kolumna je bila prvotno zapisana z namenom objave na portalu Pes, moj prijatelj – https://www.pesmojprijatelj.si/clanek/kolumna-dvojna-merila)

Leave Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja