Nemalokrat na socialnih omrežjih opazimo objave, ki se začnejo podobno. Nek zunanji opazovalec je večinoma zgrožen, kako je kaj takega sploh mogoče. Kdor pozna problematiko zapuščenih živali ali se z njo celo aktivno ukvarja pa razume, kaj je v ozadju takih naslovov.
Pogosto se zgodi, da predčasna smrt preti mačkam, ki so pozitivne na mačji aids, levkozo ali imajo kako drugo kronično bolezen kot so sladkorna bolezen, ledvična odpoved, nenadzorovano odvajanje itd. Največkrat se s temi prošnjami po nujni namestitvi srečujemo prav pri nalezljivih »mačjih boleznih«, torej aids, levkoza in mikrosporija. Kaj te diagnoze pomenijo za mačko in kaj za ostale vpletene?
Za začetek naj najprej opišemo okoliščine. Zavetišča v Sloveniji so premajhna oziroma jih je premalo in pokrivajo velika območja, na katerih je najdenih nešteto živali, ki potrebujejo pomoč. Posledično so kadrovsko in prostorsko močno podhranjena. Vsa – to je dejstvo – tista, ki se resnično trudijo čim bolje oskrbeti svoje varovance in tista, ki premorejo manj entuziazma. Zato je praksa pogosto taka, da se kronično bolne živali, čeprav momentalno še ne kažejo hujših znakov, po osmih dneh namestitve, če se takoj ne najde posvojitelj, evtanazira.
Veliko kavč »rešiteljev« in ljubiteljev živali je zgroženih, ko enkrat pride ta informacija do njih. Kako morejo?! Kakšno je to zavetišče! Kar uspavali ga bodo! Da jih ni sram! Objava dobi veliko delitev in burnih komentarjev, odrešilnega klica resnega posvojitelja pa ni. In smo vsi skupaj lepo po slovensko močni na besedah, malo manj na dejanjih.
Zavetišča so polna. Polna zdravih, mladih odraslih mačk ali celo mladičkov. Prijaznih, crkljivih, puhastih. Veliko jih sicer najde lepe domove, zahvaljujoč odgovornim posvojiteljem. Veliko pa tudi ne. Ker so mogoče črne barve, ali pa malo bolj plašne. Ali pa še to ne. Čisto normalne, socializirane, zdrave mačke včasih čakajo nov dom več mesecev ali celo let! Pa ni z njimi čisto nič narobe, samo preveč jih je, da bi vsako lahko ugledale prave oči. Kako naj zavetišče išče dom npr. starejšemu, FIV pozitivnemu mačku, če še zdravih in mladih ne morejo oddati? Namestiti ga v skupne prostore ne morejo, saj ogrožajo zdravje vseh ostalih muc. Sicer vsi poznamo teorijo o tem, kako je virus mačjega aidsa skoraj ne-prenosljiv med kastriranimi in steriliziranimi mačkami, ki se dobro razumejo (se ne pretepajo). V praksi pa vseeno – ziher je ziher, pozitivčki morajo biti od ostalih mačk strogo ločeni. Vsako dobro zavetišče ima na voljo ločen namestitveni prostor za take živali. Ampak več kot le nekaj – reci, piši, deset – jih tudi v ta ločeni prostor ne morejo namestiti. Druga opcija, poleg posvojitve, je še edino bivanje v kletki, kar pa vsi vemo, da je na dolgi rok popolnoma nesprejemljivo. Tako zavetišču ne preostane drugega, kot da tako žival uspava.
Mi se potem lahko zgražamo in hudujemo nad zavetišči in njihovo ne-empatično brezbrižnostjo. Hkrati pa se ne zavedamo oziroma pozabljamo, kdo je pravzaprav kriv, da se take nepravice, krivice sploh morajo dogajati.
Krivi smo mi. Tisti, ki ne poskrbijo za sterilizacijo in kastracijo svojih živali, da se prekomerno razmnožujejo, kotijo vedno nove mladiče, ki jih nihče noče in so vsem odveč. Ki so mnenja, da narava poskrbi za vse in da so rojstva naravna, ne pomislijo pa, koliko smrti in trpljenja prinesejo s sabo vsa ta rojstva. In krivi smo mi. Sosedje in znanci, ki vemo, kako neodgovorno za svoje živali skrbijo naši bližnji in smo tiho. Ne ukrepamo, ne zahtevamo spremembe na bolje, ne obveščamo inšpekcije, ker ne želimo medsosedskih sporov, nočemo nevšečnosti. Ko se ta nevšečnost vrne nazaj v naše življenje v obliki nujne prošnje po posvojitvi živali tik pred evtanazijo, pa se jezimo na vse, ponavadi samo na tiste ne, ki so to godljo v osnovi zakuhali.
Namesto jeze in kavč protestiranja rajši poiščimo rešitve. Kako lahko pomagamo mucku, da ga ne doleti prehitra smrt? Če imamo pogoje, ga seveda lahko posvojimo. Te diagnoze ne pomenijo nujno, da bomo z živaljo imeli en kup težav, na stotine evrov veterinarskih stroškov in da se bomo morali od nje vsak hip posloviti. Denimo z mačjim aidsem, ki je bil že prej omenjen, lahko mačke živijo dolgo časa, preden se simptomi sploh pojavijo. Tudi potem, lahko dočakajo normalno starost brez večjih težav, seveda ob primerni negi in oskrbi, ki jo tako ali tako potrebujejo vse živali. Torej, če zmoremo, lahko žival, ki nujno rabi dom, posvojimo kar sami. Nikakor naj to ne bo prenagljena, čustveno nabita odločitev. Vsaka žival je velika odgovornost, potencialno lahko velik strošek. Ne rabimo pa se bati težko posvojljivih živali, samo zato, ker so stare in bolne. Tudi mi bomo kmalu stari in bolni in še kako si bomo želeli biti sprejeti in ljubljeni. Če nimamo pogojev za posvojitev, lahko ponudimo začasno namestitev ali pa k temu povabimo še ostale, delimo objavo.
Še največ pa pomagamo s tem, da odgovorno poskrbimo za svoje živali, s sterilizacijo in kastracijo preprečimo rojstva premnogih mladičev, ki bodo vsem odveč, ter s širjenjem te zavesti. Izobrazimo o tem sorodnike, znance, sodelavce, sosede. Ne obračajmo se stran, če vemo, da se živali godi krivica. Pogovorimo se z neukim lastnikom, pomagajmo mu poiskati rešitev, obvestimo veterinarsko inšpekcijo. Kako je že šla nekoč izjava iz ust enega znanega Slovenca? Ne jamrajmo, iščimo rešitve. Sterilizirajmo. Kastrirajmo.
Lina Debeljak in Vesna Plavec – Društvo za zaščito živali Novo mesto
Foto: DZZŽ Novo mesto
(Kolumna je bila prvotno zapisana z namenom objave na portalu Pes, moj prijatelj – https://www.pesmojprijatelj.si/clanek/kolumna-ce-mucka-nihce-ne-posvoji-takoj-bo-uspavan)
