So besede, ki so pač samo besede. So pa besede, ki kar zadonijo v pljučih, ko jih izrečeš, in še nekaj časa obvisijo v prostoru, se ne izgubijo takoj v naslednjem stavku. Svoboda … Ja, “svoboda”, je zagotovo ena izmed teh. So pa tudi takšne, ki so dostikrat narobe interpretirane in vzete iz konteksta. In “svoboda” je na žalost tudi ena izmed teh.
Nešteto burnih debat je že potekalo na temo mačje svobode, mnenja so deljena in tudi sama priznam, da tukaj nimam enostavnega recepta. Zadeva je kompleksna, gre namreč za živa bitja, ki jih ne moremo vedno popredalčkati v svoje kalupe. Kako torej narediti, da bo prav?
Za začetek je dobro, če se zavedamo omenjenega podatka, da gre za živa bitja. Živa, čuteča, celovita bitja in kot taka imajo tudi določene potrebe. Naša naloga, torej naloga nas, posameznih lastnikov živali (pa konec koncev tudi celotne družbe na splošno) je, da te potrebe zadovoljimo v čim večji meri. To pomeni, da jim omogočimo takšne bivalne pogoje, ki spodbujajo njihovo naravno vedenje in dobro počutje. Tukaj ne govorim samo o moralni noti (da ne bo kdo mislil, da sem to potegnila iz zadnjega žepa), temveč o zakonski obvezi vseh lastnikov živali – zadnji stavek sem pravzaprav vzela kar iz Zakona o zaščiti živali. Skrb za dobro počutje in odsotnost trpljenja in bolečine je torej naša dolžnost, konec debate.
Tu pa se zadeve nekoliko zakomplicirajo. Kakšno okolje je za žival, v tem primeru mačko, res primerno? Dobro počutje in varnost gresta gotovo z roko v roki. Svoboda zgubi ves svoj pomen, vkolikor jo spremlja en kup nevarnosti. Svoboda prostranih cvetočih travnikov se konča takoj, ko jih prečka prometna cesta. Ali pa mejhnik na sosedovo parcelo, ki slučajno ne mara živali in je na dvorišču “pozabil” strup. Tudi otroke dojemamo kot celostna bitja, ki jim pripada določena mera osebne svobode in kontrole nad svojim življenjem. Pa to avtomatsko pomeni, da jih brez nadzora puščamo na ulici, čeprav vemo, da ne znajo še varno prečkati ceste? Ne. Ker je varnost na prvem mestu. Sproščena zabava in veselje pa takoj na drugem, seveda.
Zato tukaj poudarjam, da izključno notranje bivanje NI najboljša rešitev, če stanovanje ni primerno urejeno in če mački ne namenimo dovolj pozornosti. Vseeno pa to ne pomeni, da so prosti izhodi v zunanje okolje dosti boljši. Zgolj zapreti mačko “med štiri stene” zavoljo varnosti, torej ni dovolj, prav tako pa ni dovolj zgolj zaradi svobode ji odpreti vrata v širni svet, kjer nanjo prežijo številne nevarnosti. Živali, mački v stanovanju oz. hiši moramo bivalne pogoje urediti tako, da se lahko obnaša in giblje tako, kot bi se npr. zunaj, hkrati pa je notri na varnem in so jih prihranjene številne poškodbe in nesreče.
S primerno urejenim stanovanjem in dovolj pozornosti, bo skoraj vsaka izključno notranja mačka, srečna mačka. Seveda obstajajo izjeme, ki se na notranje življenje nikakor ne bodo mogle navaditi in bodo izhodi na prosto nujni. V tem primeru moramo zagotoviti, da v okolici ni prometne ceste, škodoželjnih ljudi ali kakšnih drugih nevarnih dejavnikov. Če živimo na lokaciji, kjer varnega zunanjega okolja ne moremo zagotoviti, pač nismo primerni za lastništvo take živali. Tukaj spet pridemo do odgovornega, premišljenega lastništva in dvakrat pretehtanih odločitev. Vsekakor pa je takšnih mačk relativno malo, večina se jih notri dobro počuti. Seveda če imajo na voljo dovolj igral, plezal in igrač, ki spodbujajo naravno vedenje (na primer plenjenje), dovolj gibanja, mentalne zaposlitve in pozornosti.
Pogosto opažam tudi, da je tale svoboda dostikrat izrabljena. Pač poceni in priročen izgovor, da se ne rabimo ukvarjati z živaljo in njenimi fiziološkimi potrebami. Naj bo zunaj, malo zraka in sonca ji ne škodi, kdo bo pa pometal dlake po stanovanju. Naj bo zunaj in lovi miši, saj je mačka. Naj bo zunaj, nekastriran in se pretepa z drugimi mački, naj uživa. Zanimivo, da nas to sočutje hitro mine in pozabimo na gnev do omejevanja svobode gibanja, ko začnemo govoriti o levih in slonih v cirkusih ali živalskih vrtovih; ali pa o kravah in pujsih. Ti pa le naj živijo celo žalostno življenje v štali, na kratki verigi in do kolen v dreku. Klinc gleda svobodo. Kako dvolični znamo biti ljudje.
Tako zelo opevana mačja svoboda je res pogosto narobe razumljena. Kar je normalno, če gledaš na to samo iz vidika ene, svoje mačke, ki se ji za enkrat mogoče še ni nič zgodilo. Dokler se ne zgodi. In zgodi se slej ko prej. Lahko si mislite, da sem paranoična in da vse povsod vidim samo slabe stvari. Lahko pa se za nekaj dni postavite v moje čevlje in videli boste, da je teh slabih stvari na svetu mnoooogo več, kot ste si predstavljali. Ko jih boste reveže dobesedno praskali iz asfalta, jih od udarcev poškodovane sestavljali skupaj, ko boste krpali luknje zračnih pušk in zdravili zagnojene ugrizne rane, boste videli, koliko muk, bolečin in trpljenja prinese neizprosni zunanji svet. Takrat boste uvideli, kako precenjena je svoboda. In kako drago stane. Dostikrat jo plačajo z življenjem.
Lina Debeljak – Društvo za zaščito živali Novo mesto
(Kolumna je bila prvotno zapisana z namenom objave na portalu Pes, moj prijatelj – https://www.pesmojprijatelj.si/clanek/kolumna-svoboda-stane)
