Moje ime je Pici. To je zadnje ime, ki sem ga dobil nekje pri treh mesecih starosti, in se je nekako prijelo med vsemi, ki skrbijo zame.
Kot malega jokavega črvička, starega približno 14 dni, me je junija 2019 našla gospa v Podbrezniku na svoji terasi, kjer je živela prostoživeča mačka s precej starejšimi mladiči. Mačja mama me ni hotela posvojiti, ker je imela dovolj dela s svojimi in tako sem pristal v oskrbi dveh človeških mam, v družbi malo starejšega sotrpina Ceroda (ki je bil najden na Cerodu – smetišču – tudi kot dojenček).
Dobil sem prvo ime, ki je bilo Brezi (op.p. Podbreznik), ampak itak se nisem kaj dosti odzivl nanj, saj sem se moral boriti s cucljem, ki so mi ga rinile v usta in nikakor ni bil podoben mamini cicki, in s hudimi driskami. Zvarki, ki sem jih moral piti, so bili vsakič drugega okusa, bog vedi, kaj vse so mešale notri. Ampak verjetno so mi želele pomagati in me rešiti driskic.
Po dveh tednih bivanja v Hiši nasprot sonca, sem se s krušnim bratcem Cerodom odpravil v Ljubljano. Tam naju je k sebi sprejela prijazna gospa Živa, ki večkrat pomaga takim revčkom.
Za družbo sva dobila dve mačji gospe, eno čivavo in par človečnjakov. Pri Živi je bilo super, ampak bolj kot sem rasel, slabše sem se počutil. Driska se je nekako ustavila, zamenjalo jih je vsakodnevno bruhanje.
Tete veterinarke so najprej rekle, da imam neke zajedalce v meni, ampak jaz sem kljub zdravilom še vedno bruhal vsak dan. Moj krušni bratec me je za šalo prehitel v teži in velikosti.
Pri gospe Živi, ki se je trudila z mano in mi dajala razna zdravila, sem bil kar nekaj časa, dokler niso prišle pome moje prve mačje mame in začela se je odisejada okoli veterinarjev. Še dobro, da se zelo rad vozim v avtu. V boksu najraje zaspim in dam vse štiri od sebe.
Mojim bruhicam kljub različnim dietam in zdravilom ni bilo ne konca ne kraja, vsi so že malo obupali nad mano, bil sem pri treh različnih zdravnikih in nihče ni bil prepričan, kaj je narobe. Zato so me prve začasne mame odpeljale v Ljubljano na kliniko, kjer je na kupu veliko veterinarjev.
Veliko so me špikali in pregledavali z raznimi napravami in nato postavili diagnozo: hiatalna hernija. Menda to pomeni, da moj želodček ni na pravem mestu.
Zdravniki so predlagali operacijo, in v upanju, da bo potem boljše, so mame na to pristale.
Operacijo sem dobro prestal, bruhic je bilo malenkost manj, niso pa izginile. Počutil sem se malo bolje, precej sem tudi zrasel (do takrat sem bil majhen in mršav).
Kasneje so dali mojo kri testirati za alergije. Ugotovili so, da sem alergičen na skoraj vse, kar obstaja. Dobil sem strogo dieto, nad katero res nisem bil navdušen. Vmes so poskusili že več različnih zdravil, ki mi nobeno ni prav pomagalo. Tisoč in ena težava z mano! Zato so punce rekle, da je zdaj tega dovolj in me odpeljale v Postojno na CT, to je nekakšna naprava, ki te slika od znotraj in zdravniku še bolj natančno pove, kaj je narobe. Zdravnik pravi, da je bila diagnoza pravilna ampak operacija očitno neuspešna. Očitno bom moral še enkrat pod nož.
Mucka s toliko težavami nihče noče, zato sem ostal pri moji začasni mami, ki vsak dan briše za mano bruhice in mi rine v gobček neke čudne zvarke, ki malo pomagajo, da mi ni toliko slabo. Postani moj boter in pomagaj mamici skrbeti zame.
