MIKIJEVA ZGODBA

Miki je zagotovo bil pravi vaški žigolo. O tem pričata njegov šarmanten, karizmatičen karakter in njegov izgled. S tem ne mislimo lepo obarvan siv kožušček (ta je zanimiv samo za ljudi), temveč ofucana in obgrižena ušesa. Zagotovo je zmagal v številnih pretepih (kakšnega je tudi izgubil) in si priboril veliko ljubic. Imel je veliko srečo, da ni staknil mačjega aidsa ali levkoze.

In pa seveda srečo, da ga je zagledala prijazna gospa, ki se je slučajno sprehajala mimo. Takoj je videla, da ni vse v redu z njim, močno je hropel, težko dihal in bil je ves ofucan. Že čez nekaj dni je pristal na veterini, kjer so ga oskrbeli. Izpulili so mu še zadnji, gnili zob, zato je bilo malo težje oceniti njegovo starost, je pa gospod v zrelih srednjih letih. Sprva je bilo v planu, da ga po veterinarski obravnavi in kratkem okrevanju, ko se prehlad poleže, vrnemo na lokacijo, saj naj bi šlo za prostoživečega mačkona. No, v času rehabilitacije se je hitro izkazalo, da gre za pravega prijaznega zapeljivca, ki ljubi človeško družbo in crkljanje. “Tebe pa že ne damo nazaj!” – smo rekli.

Kmalu smo na žalost opazili, da je Miki nekoliko preveč žejen in da preveč popije. Po krvnih preiskavah se je izkazalo, da je Miki v začetnem stadiju ledvične odpovedi. Na dieto se je lepo odzval in stanje se je znormaliziralo. Verjamemo, da ga čaka še mnogo mesecev, morda celo let kvalitetnega življenja. Vsekakor pa bi bilo le-to še lepše, če bi ga preživel na čisto svojem kavču.

Miki spada v kategorijo težko posvojljivih mačkonarjev. To dejstvo ga sicer ne gane dosti, saj ima zagotovljeno častno mesto v začasnem skrbništvu. Mi ne bomo še obupali nad idejo, da bo enkrat zazvonil “njegov” telefon. Do takrat pa bomo iskreno veseli botrskih prispevkov, da bo Miki lahko bolj brezskrbno užival kraljevsko mačje življenje.