Miiiiu, miiiiu, mamiča, mamiča, kje ši. Mamiča, štrah me je, pa jačna šem.
Marička in njena mama, Star, sta bili opaženi 6. maja 2019 v bližini trgovine Jysk v Novem mestu. Okolica na vsakem koraku polna nevarnosti – glavna cesta oddaljena 200m, parkirišče 100m, gradbišče pa 20m. Star je bezljala naokoli vsa prestrašena in zmedena in iskala varnejše mesto, ki ga tam seveda ni mogla nikjre najti, Marička pa je počasi lezla za njo (pri treh dneh starosti mačji mladič ne more še hoditi, niti gledati) in jokala. Seveda smo Maričko hitro umaknili na varno, z njeno mamo pa smo imeli nekoliko več težav, saj ni bila vajena ljudi in zelo prestrašena.
Dobili smo kontakt od gospe, ki je Star na lokaciji vsak dan hranila. Povedala je, da je dva dni nazaj skotila dva mladička, vendar jih nismo uspeli najti. Smatramo, da sta poginila že kmalu po rojstvu. Hraniteljica nam je tudi pomagala Star ujeti, da smo jo lahko namestili na varno, kjer bo lahko v miru poskrbela za svojega otročička.
Miiiu, miiiiu, kaj pa je tole? Miiu, nekaj košmatega, ampak ni mamiča. Miiiu, a boš ti moj novi bjatec?
V oskrbo smo dobili leglo štirih sesnih mladičkov, starih kak teden dni iz Šmarjeških Toplic. Mamico, nikogaršnjo muco, ki jo je hranila starejša gospa, je zbil avto in ostali so prepuščeni sami sebi. Brez pomoči človeka seveda niso imeli nobene možnosti preživetja. Ena izmed njih, najmanjša, najdrobnejša in najmanj ješča je poginila še isto noč. Preostale tri sva nekaj dni in noči negovali članici, nato sta dva odšla v začasno skrbništvo v Posavje, kjer sta potem tudi ostala. Ker je zadnji ostal sam, smo presodili, da ima več možnosti pri pravi mačji mami, čeprav ni njegova – če ga bo le hotela posvojiti. Kljub temu, da je bila Star nekoliko zmedena in »socialno nespretna«, se je takoj izkazalo, da ima materinski čut zelo razvit. Takoj se je ulegla na bok in novemu dojenčku nastavila trebušček. Tako je Marička, takrat Maripoza, dobila novega bratca. Ime mu je bilo Mr. Cat.
Miiiu, miiiiiu, hej, kaj je toje. Miiiu, mamiča ni, a ši to ti, Mj. Cat? Ne? Kaj pa je to potem, miiiiu? A šva ždaj dobija tudi sestjico?
Če je komu usojeno biti mama, je to definitivno Star. Začasna skrbnica je na ulici, praktično pred hišo, našla dva jokajoča mačja dojenčka. Mame ni bilo nikjer,otročička pa sta lačna in premražena jokala na cesti. Kaj storiti, ni bilo posebej težko vprašanje. Star se je zopet izkazala za čudovito mamico. Čeprav sta ji kmalu po rojstvu umrla dva otroka, je na koncu »gor spravila« kar štiri otrok, od katerih je bil samo eden »njen«. Seveda smo ji pri tem pomagali in dohranjevali tako njo, kot mladiče. Tako je Marička dobila še enega novega bratca Bineta in sestrico Lano.
Tralala, hopsasa,
mi smo mucki mali,
v vsaki ritki mevljica,
nič ne bomo spali.
Marička, Mr. Cat, Lana in Pin so iz dojenčkov hitro zrastli v malčke. Nebogljene, slepe in gluhe kepice so postale mali navihani hudički, vedno pripravljeni za akcijo. Vmes so zamenjali začasno skrbništvo, iz ene kopalnice so se preselili v drugo. Niso še bili dovolj stari, da zapustijo mamo, so se pa že začeli ozirati za novim domom, vendar zanje ni bilo nekega pravega zanimanja. Mami Star pa je bila sterilizirana, populili smo ji gnile zobke, otroci pa so ji počasi že začeli načenjati živce s svojimi vragolijami.
Mamica, kje pa si?
V nov dom je šla, poglej!
Čeprav te bomo pogrešali,
čudovito se imej.
Mama Star se je končno »znebila« nadležnih otročajev in odšla v svoj pravi dom. K sebi jo je vzela gospa, ki jo je hranila na lokaciji, ko je bila še zunanja muca. Ona je edina, ki se je Star ne boji in je v njeni družbi vsaj približno sproščena.
Mali mačkoni so bili že dovolj stari, zato smo jih kastrirali / sterilizirali, zraven pa smo seveda opravili še FIV/FeLV test. In glej ga zlomka, skoraj bi nas vse infarkt. Pozitivni na levkozo. Vsi trije, razen Maričke. Njena mama Star je bila testirana, še preden je posvojila ostale tri (ravno zaradi možnosti prenosa okužb smo pohiteli s testiranjem). Že zdravi nekaj dni stari sesni mladiči, nimajo 100% možnosti, da preživijo brez mame. Da so ti naši bojevniki preživeli kljub okužbi z levkozo, je še toliko manj verjetno. Pa vendar jim je uspelo.
Pin je odšel v novo začasno skrbništvo, v družbo še ene levkozice, želvovinke Winnie. Marička, ki je neuspešno iskala nov dom ter Mr. Cat in Lana pa so poleg bivalne kopalnice zdaj dobili še »igralnico«, veliko sobo za dnevno uporabo, kjer so lahko zganjali vragolije. Tako se jim je godilo, da mulci sploh vedeli niso, da to ni njihov »pravi« dom in koliko truda smo vložili mi in njihova začasnica, da so bili oni lahko tako brezskrbno razposajeni.
Marička je bila edina negativna na testu, zato smo se ji zelo trudili najti nov dom, a ker ga ni in ni bilo, je ostala skupaj z Lano in Mr. Catom. Čeprav je bila izpostavljena možnosti okužbe, so le bili zelo navezani drug na drugega. Četudi bi nam zanjo uspelo najti nov dom, bi jih bilo greh ločiti. Medtem, ko smo se mi praskali po glavah, ali smo se odločili prav (kar smo se sicer odločili po sili razmer, ker doma za Maričko pač ni bilo), so našemu levkotičnemu trojčku tedni brezskrbno minevali. Vmes so imeli nekaj manjših zdravstvenih težav (vnetje dlesni, prehlad), ampak to je bil bolj kot njihov, naš problem.
Skoraj leto dni je šlo mimo, odkar so k nam prišle tiste male kepice dlake, prav tako je v tistem času prišla k nam Binetova cimra, Winnie. Nato pa je levkoza le terjala svoj davek. Prva je odšla za mavrico Winnie, en teden za njo pa še Lana in Mr. Cat. Kljub žalostni resnici, da revčki niso dočakali niti svojega pravega doma, smo se potolažili z dejstvom, da so bili ljubljeni do zadnjega trenutka in da niti niso vedeli, da bi se moralo končati drugače.
Marička in Bine sta torej ostala sama, vsak v svojem začasnem skrbništvu. Seveda je bilo popolnoma logično, da potrebujeta družbo drug drugega in tako sta bratec in sestrica »from another mother« že naslednji dan spet postala cimra. Spet se je torej pripetilo tako, da smo mi točili solze, naši varovanci pa o kakšnem posebnem trpljenju in stresu niso imeli niti pojma.
