Prostovoljci društev za zaščito živali se vsakodnevno srečujemo z različnimi izzivi, naše potrpljenje je pogosto na preizkušnji. Obstaja kar nekaj izjav, ki nam dvignejo tlak in ena izmed njih je tudi: “Mi smo poklicali vas in s tem naredili svoje”. Še ena “cvetka”, ki nam pogosto zarola očesni zrkli nazaj v lobanjo. Okej, super. Ste poklicali. Lepo. Kaj pa zdaj?
Včasih najditelje živali prosimo za pomoč, v smislu da žival zaprejo na varno ali vsaj pridržijo, ampak pogosto naletimo na gluha ušesa. Včasih zato, ker ljudje nimajo znanja za rokovanje z živaljo, nimajo poguma ali časa, dostikrat pa gre prav zato, da so si olajšali vest s tem, ko so nekoga poklicali. S tem so svoje opravili, od nas pa se pričakuje stalna pripravljenost in takojšnje ukrepanje.
Če slučajno koga zavrnemo, se lahko kar pripravimo na očitke v stilu “kakšno ste to društvo, ki ne pomaga” ali pa “mar ne rešujete živali?”. Na kakšen dober dan nam ogorčeni najditelji, ki smo jih bili primorani preusmeriti drugam, postrežejo tudi s čustvenim izsiljevanjem tipa “če ga ne pridete iskat, ga bom pa vrgel nazaj na cesto, kaj pa naj”.
Velikokrat bi ljudje lahko sami zadržali žival (včasih celo lažje, kot mi, saj jih žival pozna in jim zaupa), jo odpeljali v zavetišče, ali pa na primer podali prijavo na inšpekcijo. Ampak nekateri rajši pokličejo nas in sprašujejo, če nismo mi zato, da opravljamo to delo. Smo in nismo. Društva so v prvi vrsti namenjena ozaveščanju in svetovanju glede ravnanja in oskrbe živali, ne zmoremo pa sami rešiti sveta. Tudi nobenih posebnih pristojnosti in pooblastil nimamo.
Seveda posamezniki prostovoljimo v društvih zato, ker sistem ne deluje, kot bi moral in želimo čim več živalim pomagati do boljšega jutri, kajti v tem norem svetu človek nekoliko lažje zaspi vedoč, da je vsaj malo prekinil krog trpljenja. Ampak eno je pomagati, zato ker je tako prav, drugo pa je pomagati zato, da se lahko okličeš za dobrotnika.
Zato se mi zdi nadvse banalno, ko nam nekdo reče, da je s tem, ko je poklical društvo za zaščito živali, opravil svojo dolžnost, si olajšal vest. “Veste, se mi žival tako smili, zato vas kličem, ker je ne morem tako gledati.” In potem poskušaš najti najhitrejšo rešitev in prosiš, če lahko žival zaprejo na varno oziroma jo pridržijo ali kako drugače pomagajo … “Joj, to pa ne morem, veste, jaz sem vas poklical in sem svoje naredil”. Hmmm. Najprej se vam trga srce, potem pa kar na enkrat, po dvominutnem telefonskem pogovoru je vse te silne empatije konec? Zanimivo.
Seveda, tukaj smo zato, da pomagamo. Smo pa v prvi vrsti tudi samo ljudje. Tako kot mi ne pričakujemo od vas, da boste sami “rešili” vsakega najdenčka, tudi vi ne morete pričakovati od nas, da bomo lahko še isto sekundo skočili na vsak klic. Kajti na žalost vi niste edini klicatelj tisti dan, zavrženih živali je za vsakim vogalom ogromno, aktivni prostovoljci pa se v večini društev lahko preštejemo na prste ene roke. Društveniki po večini za svoje delo ne prejemamo nobenega plačila, niti si ne izplačujemo potnih stroškov. Hodimo v službe, smo utrujeni, pogosto postavljamo na stran lastne potrebe in skrbi zato, da postorimo vse, kar je treba. Ampak vedno pač ne gre. Smo samo ljudje in imamo podobno število osebnih problemov kot vi, le da jih mi očitno ne smemo uporabiti za “izgovor”. Ker zato smo vendar tukaj – da pomagamo. Zato nam raznorazni očitki ne pomagajo kaj dosti in težko jih sprejeti, ali odmisliti.
Čisto vsak od nas je dolžan pomagati poškodovani ali izgubljeni živali, tako kot to velja za ljudi. Za pomoč hišnim ljubljenčkom so načeloma pristojna zavetišča, zato bi se morali v prvi vrsti obračati na njih. Seveda bodo tudi oni veseli pomoči pri odlovu in transportu živali. Vkolikor niste zadovoljni z delovanjem pristojnega zavetišča, se obrnite na občino, ki mu je izdala koncesijo oziroma inšpekcijo. Prav tako je inšpekcija pravi naslov v primeru mučenja in neprimernega ravnanja z živaljo. Mi smo zgolj nevladna organizacija in ne uradni organ. Če gre za življenjsko ogrožajoče stanje, pokličite dežurnega veterinarja ali center za obveščanje na 112.
In nenazadnje, seveda se lahko obrnete tudi na nas. Kadar le lahko, z veseljemo pomagamo z nasveti, tudi z odlovom in oskrbo. Vse kar želimo je le razumevanje, da vas “odslovimo” zato, ker ne zmoremo pomagati vsem in ne zato, ker nočemo.
Lina Debeljak in Vesna Plavec – Društvo za zaščito živali Novo mesto
(Kolumna je bila prvotno zapisana z namenom objave na portalu Pes, moj prijatelj – https://www.pesmojprijatelj.si/clanek/kolumna-mi-smo-poklicali-in-s-tem-naredili-svoje)
