Nemalokrat pride do situacije, ko zaradi različnih razlogov izgubimo žival. Vsi vemo, da večina otrok obožuje živali, sploh mladičke in velikokrat znajo biti precej vztrajni s svojimi željami, da bi imeli. Starši, ki se ne zavedajo odgovornosti posvojitve ali nakupa živali, jim seveda rade volje ustrežejo. Kaj se potem dogaja s tem bitjem, je že druga zgodba.
Ampak v primeru, da nov član pogine iz kakršnega koli že razloga, je najslabše kar lahko naredite, da greste nemudoma po novo žival. Pri psih in mačkih so velikokrat prisotne želje, da bi bila žival čim bolj podobna prejšnji. Seveda ima otrok potrebo, da zapolni praznino in nekako predela bolečino. Logično, da jo izraža z jokom, žalostjo, nespanjem, ali na kak drug način. Nobena izguba ni lahka in otroci so večinoma veliko bolj empatični kot odrasli ljudje in se z živalmi hitreje in močneje povežejo, zato so čustva ob izgubi toliko bolj intenzivna. In povsem jasno nam je, da je zelo težko gledati otroka v takem stanju, ker ne veste, kako bi ga potolažili in je seveda najlažja in najbolj elegantna rešitev, da hitro najdemo novo žival.
Vedno, ko nas kdo kontaktira s tem namenom, mu svetujemo, naj tega ne počne, ker v prvi vrsti s tem otroku sporočimo, da so živali enake stvarem, ko nam ena pogine, »se pokvari«, se postara, gremo po novo. Lepšo, mlado, zdravo. Torej kupimo drugo in na ta način zapolnimo manko pretirane žalosti pri otroku. Večinoma nam pišejo mame, da res ne morejo gledati otroka, kako joka in kliče mucko in cele dneve hodi naokoli in jo išče. Nikomur ni prijetno gledati bolečine drugega, vendar so taki primeri odlična priložnost za učenje otrok o odnosu do živali, predvsem pa se lahko zbližate s svojimi malčki in se skupaj naučite predelati žalost na zdrav način.
V prvi vrsti je potrebno otroku dati možnost žalovanja. Torej pustite mu, da joka, čeprav ga je težko gledati. Pomembno je, da ste ta čas ob njem in da mu ponudite varno mesto, kjer lahko izrazi svojo žalost. Druga stvar je ta, da se otroku pove resnico, kaj se je zgodilo z živaljo, četudi ste mogoče soodgovorni za njen pogin. Ni malo primerov, ko mačje mladiče povozi avto, ker so bili seveda zunaj in potem so za njihovo smrt krivi vsi drugi, samo vi ne. Ponavljam, za žival ste v prvi vrsti odgovorni lastniki in to niso otroci, ampak starši. Skratka za otroka je bolje, da se jim razloži stvari take kot so in se jih ne zavija v nek celofan ali pa celo izmisli neko zgodbico. Zakaj je to pomembno? Ker se tudi s tem gradi njihov odnos do živali. Pomembno je otrokom povedati, da je potrebno paziti na varnost živali, da se včasih zgodi nesreča, da so nekateri mucki ali kužki zavrženi, ker ljudje niso poskrbeli za njih tako kot je potrebno in da se ne da vedno vsem živalim pomagati, zato jih veterinarji uspavajo, ker bi sicer preveč trpele. In da je v takih primerih bolj pomembno, da pomagamo živalici, da se počuti bolje, čeprav to pomeni, da bo nam zelo zelo hudo.
Vedno, ko pridemo do take situacije vse to razložimo ljudem, ki iščejo novega mucka, ki bi potolažil otroka. Nekateri nas poslušajo, drugi si najdejo mucka drugje, ampak kaj ko se lahko zgodi, da kmalu pogine tudi »nadomestek« in je potem žalost še toliko večja. Živali pa so vendarle živa bitja in ne neki predmeti, ki bi jih non stop menjali, čeprav resnici na ljubo, nekateri počnejo tudi to.
V izogib vsem tem »težavam« je v prvi vrsti pomembno, da se za posvojitev ali nakup odločimo po dobrem premisleku. Če izhajate zgolj iz tega, da otrok vztraja z željo po neki živali, se te zgodbe večinoma ne končajo najbolje. Imeli smo primer, ko so starši domov prinesli sesnega mladička in predali vso odgovornost za skrb desetletni deklici. Kako se takšne zgodbe končajo, si lahko mislite.
Veliko otrok ima željo po psu, ali mački. Ampak starši so mnenja, da je to preveč dela in skrbi, zato gredo v najbližjo trgovino za živali po ribo, ki ji kupijo premajhen akvarij in se prej niti ne pozanimajo kakšno oskrbo potrebujejo. Ko riba pogine, gredo po drugo, ker so večinoma poceni. Druga izbira pa so po navadi kunci, hrčki ali morski prašički. Seveda so vsi zelo simpatični in puhasti, ampak marsikatera od teh živali je plaha in ni primerna za nenehno rokovanje. Kunci so zelo občutljivi in lahko od stresa tudi poginejo. Pri hrčkih je velikokrat problem, da so nočne živali in kdor bi rad v miru spal, definitivno noče imeti hrčka za cimra.
Zato je nujno, da se z otroki pogovorite še preden pride nova žival v vaš dom, ravno tako v primeru, da žival pogine. Tako kot primerna oskrba, je pomemben tudi otrokov odnos do živali in možnost za žalovanje. Predvsem pa imejte v mislih to, da je to dolgotrajen proces in se vaš otrok ne bo počutil bolje čez noč.
Lina Debeljak in Vesna Plavec – Društvo za zaščito živali Novo mesto
(Kolumna je bila prvotno zapisana z namenom objave na portalu Pes, moj prijatelj – https://www.pesmojprijatelj.si/clanek/kolumna-otroci-jocejo-rabimo-novega-mucka-cimprej)