Ni vse zlato, kar se sveti

Ljudje smo znani po tem, da se nagibamo v razne skrajnosti. Tako žal obstajajo nekateri, ki živalim odkrito hočejo slabo oziroma se za njihovo počutje tako malo zmenijo, da jih namenoma puščajo v neprimernih, živega bitja nevrednih pogojih bivanja. Na drugi strani imamo seveda empatične ljudi, ki naredijo vse potrebno za dobro počutje svojih živalic. In tukaj nekje najdemo “skrajneže” prav posebne vrste.

To so ljudje raznih starosti, socialnih statusov, poklicev in izobrazbe. Včasih so to lahko otroci, pogosto kakšne starejše dobrosrčne ženičke, včasih moški v srednjih letih. Izobraženi, dobro preskrbljeni, revni, sploh ni pomembno. Vsem je skupno to, da zaradi pomanjkanja znanja in / ali samodiscipline nudijo svoji živali ne premalo, ampak preveč, in ji s tem dejansko škodujejo.

Tipični primer so ljudje, ki svojega svojega psa hranijo z mize. Delijo se na dve skupini. Prvi so “Naš Sky jé samo pečene zrezke in našo hrano – drugega ne mara!”; drugi pa “ko pa tako lepo prosi in me milo gleda, pa mu dam malo”. Na tem mestu se ne bi spuščala v detajle pasje nutricionistike, lahko pa z majčkeno zdrave pameti hitro ugotovimo, da človeška kosila niso del zdravega pasjega jedilnika. Brez težav lahko verjamem, da jim je naša hrana bolj okusna, me pa zanima, kaj bo Sky rekel čez nekaj let, ko bo zaradi debelosti imel uničene sklepe ali pa mu bodo zaradi soli začele odpovedovati ledvice. Kakor radi ponavljamo zadnje čase – zdravje je vendar na prvem mestu! Mili pogledi nikakor ne morejo botrovati neprimernemu prehranjevanju, sploh pa ne vsakodnevno. Tudi lastniki mačk pogosto posegajo po določenih hranah nižjega kakovostnega ranga, ki jo zaradi obilice ojačevalcev okusov mačke pogosto obožujejo. Pa mleko – tako z veseljem poližejo mleko, to je vendar višek mačje kulinarike. Sicer večini mačk povzroča (lahko zelo hude) prebavne motnje, ampak važno, da ga imajo rade!

Nekateri preveč resno jemljejo koncept “živali so družinski člani” in se do njih obnašajo kot do nedonošenega otroka. Tako potem psi celo življenje preživijo zaprti v stanovanju, lulajo na plenične podloge, bevskajo skozi okno, namesto da bi si čistili zobe z glodanjem kakšne velike (ne-nevarne, primerne) kosti, se sladkajo z na majhne koščke narezanim sirčkom. Nikakor ne želim s tem promovirati zunanjega bivanja in špartanske vzgoje, kjer psu ne bi privoščili nobenega priboljška. Zgolj razmišljam, da tudi “dobra” skrajnost ni najboljša. Nobena skrajnost ni. Tako kot bivanje v pesjaku (ob primernem zavetju in dovolj kvalitetnega gibanja) ni nujno najslabša možnost, tudi bivanje samo v stanovanju ni nujno dobro. Sky se pač ne zmeni za drago posteljico, čisto lepo bi spal tudi na stari odejici; bi pa bil vesel udobne oprsnice, dolgega sprehoda in kvalitetno preživetega časa s svojim skrbnikom. Vsakemu psu je treba zagotoviti pogoje, ki spodbujajo njegovo naravno vedenje – to je tek, igra, vohanje … Tudi majhni psi potrebujejo sprehod, vsi psi potrebujejo mentalno zaposlitev, samo ljubezen pač ni dovolj.

V tej poletni vročini vsi iščemo trike in finte, kako olajšati bivanje sebi in bližnjim. Doma prižgemo klimo, na dopustu se ohladimo v morju. Nekateri kupimo mački hladilno blazino, nekateri psu hladilno oprsnico, spet tretji na akvarije nameščamo ventilatorje, da hladijo vodo. Nekateri pa se odločijo, da se bo njihov dolgodlaki pes (ali celo mačka!) bolje počutil, če ga do golega pobrijejo. Pred tem se seveda ne pozanimajo, kakšen tip dlake ima njihov ljubljenček in kako pomemben je kožuh pri živalih z dvojno dlako za ohranjanje temperature tudi poleti. In tako pobrijejo psa s podlanko, ki se ga sploh ne bi smelo striči in uničijo njegov naravni izolator.

Na žalost samo lepa namera ni dovolj. Ni vsak pes, ki živi v stanovanju, najsrečnejši pes in ni vsaka debela mačka najsrečnejša mačka. Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni, pravijo. Zato združimo dober namen še z malo zdrave pameti in se o kakšni stvari prej tudi pozanimajmo, razmislimo, ali je določeno početje res pametno. Da se ne bomo potem rabili tolažiti »saj sem samo dobro hotel«.

Lina Debeljak – Društvo za zaščito živali Novo mesto
Foto: DZZŽ Novo mesto

(Kolumna je bila prvotno zapisana z namenom objave na portalu Pes, moj prijatelj – https://www.pesmojprijatelj.si/clanek/kolumna-ni-vse-zlato-kar-se-sveti)

Leave Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja